Muza navdiha je izmuzljiva reč. Je kot veter, za katerega nikoli ne veš, s katere strani bo zapihal, kako močno in kako dolgo bo tulil v noč in kdaj bo – skrivnostno, kot se je vzel izza vogala – tudi izginil čez travnik.
Vsak ima svojo
Tvoja muza navdiha je samo tvoja. Zvesto te opazuje izza dreves, ti mežika z zvezdnatega neba in se sprehaja čez tvoj spanec. Vsakdo ima svojo muzo navdiha in vsakdo se mora naučiti sam komunicirati z njo.
Moji je ime Ronja in je razbojniška hči. Zvablja me v vršace gora, kjer mi pripoveduje svoje zgodbe; mi v roke potisne izbrane knjige, da v njih najdem sveže ideje; me prilepi na joga blazino, kjer diham v asanah, da se misli zložijo v red; pa še in še ima svojih trikcev. Je sestrična vseh ostalih muz navdiha (tudi tvoje) in zato upam, da ti bo moj pogovor z njo prikazal novo perspektivo na to, kako se naučiti plesati s kreativo.
Več o svojih pristopih h kreativi in načinih za bolj slastno ustvarjanje s teboj delim v zapisih v TEKSTOČIPSU, mesečnem cajtgu za kreativce, ki ga najdeš TUKAJ >>
Čakaš lahko v nedogled
Delati zgolj na podlagi navdiha je sila varljiva pot, polna pasti. Kot že veš, je muza navdiha svojevrstno bitje, s svojo voljo in k tebi pride, ko se ji zahoče. Če se s kreativo ukvarjaš profesionalno (kot jaz), ne moreš večno čakati na njen nepredvidljiv obisk. Zato moraš najprej opustiti misel, da lahko vedno ustvarjaš po navdihu.
Zadeva deluje ravno obratno. Pogosto navdih pride šele, ko se že spraviš k delu. Zdi se, kot bi te muza navdiha vsakokrat znova preizkušala, če si iz pravega testa in resnično pripravljen/a na ustvarjanje. Opazuje te kot pes, ki drema z napol priprtimi očmi in budno spremlja vsako tvojo kretnjo.
Povabi muzo navdiha na obisk, ne čakaj je. Pogrni mizo zanjo in kmalu bo sedela ob tebi in ti ob večerji šepetala nove domislice. V praksi to pomeni, da se spraviš k delu / ustvarjanju tudi, če tvoje ideje še niso povsem jasne. Zazri se v prazen list papirja (no, v prazen dokument na računalniku) in začni pisati besedilo, ki si ga nameraval/a ta dan spisati. Tvoja naloga na tem koraku ni, da je tekst dober, marveč zgolj, da pišeš. In muza navdiha bo slej kot prej prišla – morda čez nekaj trenutkov, morda šele čez teden dni – tega ne veš. A golo čakanje brez delovanja te bo zgolj potisnilo v klub vseh nesrečnih ustvarjalcev s kreativno blokado. Tja pa si ne želiš, kajne?
Kreativna blokada
Kreativna blokada hkrati je in ni resnična. Resnična je, če se ti dogaja in če verjameš vanjo. Ko pa razumeš, da ne gre za nič drugega, kot eno gromozansko jamo, polno strahu, zmede, nejasnosti in perfekcionizma; dojameš, da ni tako zelo otipljiva, kot se je sprva zdela.
“The word block suggests that you are constipated or stuck, when the truth is that you’re empty.” – Anne Lamott
Je kreativna blokada odsotnost muze navdiha? Vsekakor. Ustvarjalnost od ustvarjalca zahteva energijo, čas in umirjene misli. Kadar pa si utrujen/a, ti kruli po želodcu, tvoj telefon ves čas nadležno vibrira ali pa si v čustveno razvrvanem obdobju, te bo muza navdiha pustila pri miru in počakala na primernejši trenutek, da te obišče. Zato je tvoja prva naloga, da poskrbiš zase, ker zgolj v spočito telo, miren um in odprto srce lahko privabiš sveže ideje.
Obenem naj te opomnim – domišljija je kot mišica – ne moreš je nikoli do konca “porabiti”. Ravno nasprotno! Pogosteje, kot jo uporabljaš – večja, močnejša in bolj prožna postaja. Kako kontradiktorno je vse to slišati, hm? Seveda, celoten svet kreative je ena sama velika kontradiktornost in prej, kot se je navadiš, lažje ti bo.
Več o svojih pristopih h kreativi in načinih za bolj slastno ustvarjanje s teboj delim v zapisih v TEKSTOČIPSU, mesečnem cajtgu za kreativce, ki ga najdeš TUKAJ >>
Človeško delo ni nikoli popolno
Stroji so zmožni izdelati popolne, simetrične, do potankosti predvidljive stvari. Svoj proces popolnosti lahko ponavljajo – štancajo – kot enakomeren zvok tiktakanja. Če želiš napisati popolno zgodbo / objavo / zapis, vzemi prazen list papirja in ga objavi – nedotaknjenega. Čim se človeška roka dotakne papirja (oziroma čim na prazen dokument napišeš prve besede), ta ni več popoln. Naloga kreative nikoli ni bila, da ustvari karkoli perfektnega, saj vendarle ustvarjamo za ljudi, za katere si želimo, da ob našem delu kaj začutijo – perfekcija pa je sama po sebi prazna.
“Perfekcionizem je strah v visokih petkah” je oznanila Gilbertova v svoji knjigi Big Magic. Strah pred obsojanjem okolice, strah pred neuspehom, strah pred sramom, ki pride, ko priznaš, da nečesa nisi naredil popolno, pa še vedno zadevo spraviš v svet. “Done is better than perfect. And when it’s done you can perfect it.” Pomisli še enkrat – si želiš ustvarjati ali si želiš stati na piedestalu oboževanja? Oboje hkrati ne bo šlo.
Za zaklenjenimi ključavnicami neznank
Še ena bitja, ki naganjajo muzo navdiha daleč stran, se imenujejo neznanke. Tiste, ki jih ne poznaš. Podobno kot pri matematiki, kjer se vedno igraš z neznanko, jo mečeš z ene strani enačbe na drugo, dokler se ne spremeni v rezultat – v znanko. “Živa, a se je tebi že kompletno skisalo v betici?!” – “No, čakaj, da ti razložim.”
Pred teboj je zahtevnejša naloga, za katero nisi povsem prepričan/a, ali ji boš kos. Marsikdo se ustraši že pisanja vsebine s čiste nule – ko je pred teboj popolnoma prazna stran, ti pa si si zadal/a, da zapišeš blog ali tekste za spletko. Neznank kar mrgoli, preletavajo tvoje misli kot tropi mrčesa v poletnem večeru in njihovo brenčanje te spravlja ob pamet.
Ne veš, kje začeti. Kako se lotiti dela. Več ur skupaj se lahko trudiš na vse pretege, zmažeš že celo čokolado in obrneš Instagram na glavo, pa še vedno ne bo iz tebe priletela niti ena sama ideja, vredna truda. V čem je fora? V neznankah. Ko se zgrinjajo nadte, si kot slepa kura, ki išče zrno. Najprej moraš eno po eno rešiti, ji dati ime v odgovor in se, kot Janko in Metka, drobtinico po drobtinico pomikati proti jasnosti.
Jasnost je best frendica muze navdiha. In jasnost pride z delovanjem, ne zgolj z razmišljanjem. Ko je pred teboj celo mravljišče neznank, si najprej izberi eno in najdi odgovor zanjo. Recimo, da ne veš, o čem sploh pisati naslednji blog zapis – vrzi ideje na kup, pobrskaj po spletu, da ugotoviš, kaj pritegne tvojo pozornost in se odloči za tematiko pisanja. Naslednja neznanka bi lahko bila, kaj vse vključiti v zapis – vso mentalno energijo usmeri v reševanje te ene neznanke. Ko dobiš odgovor nanjo, se pregrizi čez naslednjo. And so on and so forth, dokler ne odkleneš vseh ključavnic.
Brez ljubezni ne gre
Vedno znova se opečem, če se za sodelovanje v projektu odločim, navkljub jasnemu in glasnemu srcozlomu, ki poka v mojih prsih. Pa ne, da bi bilo s projektom karkoli hudo narobe – samo ne navdušuje me. Lahko gre za čisto fletno zadevo, a če je ne čutim vse tja do prstov na nogah, bo moja muza navdiha protestno spokala svoje puščice in lok in šla na lov kam drugam. Trmasto bitje, ni kaj.
Kjer ni ljubezni, tam ni muze navdiha. Če si prigovarjaš, da nekaj pač “moraš” postoriti, napisati, ustvariti – pa v tej stvari vsaj malo ne uživaš – potem se lahko obrišeš pod nosom za kreativne presežke. Ustvarjalnosti se ne da izsiliti, muza navdiha pa ne priteče na žvižg, kot pes. Pritegne jo tvoja jasna namera, da želiš ustvariti nekaj, v kar resnično verjameš.
Več o svojih pristopih h kreativi in načinih za bolj slastno ustvarjanje s teboj delim v zapisih v TEKSTOČIPSU, mesečnem cajtgu za kreativce, ki ga najdeš TUKAJ >>
Uživaj v skrivnostnem poplesavanju z muzo navdiha.
