Vsa brlava si iz ušes potegnem čepke in se odločam ali se mi je sanjalo, da tam nekje v daljavi brez predaha tuli budilka ali bo moj telefon prav zares ravnokar pregorel od silne vneme, da opravi svojo nalogo in me vrže pokonci. Ah, škoda, očitno je res že 11 minut čez 8. Z musklfibrom, za katerega niti nisem več prepričana, od katerega dneva in kot odgovor na katero od premnogih aktivnosti se je pojavil, se zvlečem iz postelje. Brez pomisleka treščim na knof ekrana, da utišam ta tulitis in se s celega zaženem nazaj med tople kovtre, kamor za tren oka pridrvi še Zoe. Skoči na posteljo in mi s smrčkom jasno nakaže, da se želi greti pod dekami. Tako nimam prav nobenega pametnega razloga, da bi zamežikala v nov dan in se rajši nadaljnje četrt ure še crkljam s to pasjo zverinico, ki zadovoljno smrči ob meni, zvita v klobčič. Ah, to pasje življenje.
Ko takole hedonistično začenjam nov dan, se sprašujem kdo bo koga danes peljal na sprehod – jaz domišljijo, ona mene ali pa bo Zoe naju obe pognala v dir čez žalski drevored. Še preden posrebam prvo jutranjo dozo kofeina, za katero se zdi, da vedno najde stikalo javne razsvetljave v moji glavi, se domišljija že po mačje preteguje na podstrehi mojega uma. Nikoli ne vem, kakšne volje bo danes in zdi se na silo podobna valovanju ženskega cikla. Da bi jo lažje pripravila do sodelovanja z mano tudi na tiste dni, ko bi se, zaspanka, rajši cel dan basala s palačinkami in pela mantre, namesto izustila kakšno modrost, sem se jo morala naučiti opazovati. In v pazljivem spremljanju njenega nihanja sem našla načine, kako jo peljati na sprehod, kjer se ji razvozla jezik – vsak dan znova. Svoje načine, ki prižigajo stikala domišljije na še tako turoben dan, delim s teboj v tem zapisu.
#1 Navzemanje iz okolice
Zagledam te v daljavi in ti hitim mahat v pozdrav. Še preden sploh dojameš, kaj se je zgodilo, se tvoja roka sama od sebe dvigne v zrak in odzdravi mojemu mahanju. Četudi se ti uspe premagati in stoično zakorakati naprej, boš moral/a zavestno zatreti vzgib, da bi dvignil/a roko in pomahala nazaj. Kakšen vzgib je torej v igri? Reče se mu navzemanje.
Zrcalni nevroni so odgovorni za posnemanje, učenje in navzemanje iz okolice. Če nekoga dovolj dolgo opazuješ, kako izvaja nek gib – na primer točno določeno kretnjo, s katero vsakič znova drži skodelico kave ali čaja – se boš slej kot prej navzel/a tega početja tudi ti. Ne pravijo zaman, da si postajamo podobni s tistimi, s katerimi preživimo največ časa.
Navzemamo se tudi zgodb in načina pisanja. Si se že kdaj zalotil/a, da si po branju izbrane knjige v svoje pisanje začel/a vpletati fraze, slog in energijo, ki se je čezte zlivala in v tebi vzcvetela med urami, zakopanimi v prebiranje? Tvoja domišljija se je povezala z domišljijo pisca in ti si se navzel/a pogleda čez rob svojega običajnega načina razmišljanja.
Da bi se lažje navzel/a domišljijskih svetov, ki ti pomagajo pri pisanju zgodb (tudi marketinških), ti bo dobro delo, če bereš – vse od leposlovja, pa blog zapisov in do strokovne literature. Navzemanju je bil namenjen tudi uvod v ta zapis, kjer sem te popeljala čez svoje počasno jutro in kjer je moja domišljija pomežiknila tvoji.
#2 Radovednost (firbec na paši)
Radovednost je ena najlepših, najbolj prikupnih in zabavnih vrlin živih bitij. Daleč od tega, da bi šlo zgolj za človeško karakteristiko, saj jo lahko opaziš tudi pri psih, srnah, pticah in verjetno tudi drugih bitjih. Firbcanje je način, kako se domišljija razvija in koplje nove rove po še neraziskanih svetovih.
Radovednost je povod za učenje, preizkušanje, napredek in ena glavnih gonilnih sil bivanja, s tem pa seveda temelj ustvarjanja. Če z zaupanjem in lahkotnostjo slediš klicu firbca, se vedno naučiš česa novega ali pa domišljija strese nate za celo vedro frišnih idej.
Žal raziskovalni duh ni prav pogosto spodbujan in zato ga iz leta v leto stiskamo v vedno bolj zaprašen kot stanovanja. Zato ti danes ne le dajem dovoljenje, da vohljaš naokrog, marveč te pri tem spodbujam! Kot vsake veščine, se boš tudi radovednosti moral/a spet priučiti, pri tem pa ti bodo morda v pomoč moji prijemi za spodbujanje firbca, ki jih iz predala privlečem, ko se dajem s sindromom “prazne glave”.
Takole zmamim radovednost iz mišje luknje:
- Sama se odpravim na kafe v kavarno, kjer se dobro počutim. Pod krinko, da nekaj prav zatopljeno počnem, opazujem ljudi, ki zasedajo sosednje mize. Poslušam njihove pogovore, preučujem obraze in budno spremljam dogajanje. Pa ne samo, da vlečem na ušesa! Ob nič hudega slutečem klepetu sosedov si v mislih počasi sestavljam sliko persone in se prepuščam prhi idej, ki letijo v mojo smer. Itak vsi mislijo, da sem zdolgočasena mula, ki samo tipka po telefonu, ne vedo pa, da si zapisujem zamislice, ki so jih tako nesebično delili z menoj. “Next level” vtikanje nosu v pogovore, bi se temu lahko reklo.
- Pokličem prijateljico in jo vprašam, kako je. Kmalu se zapleteva v pogovor, ampak od neke točke dalje postanem jaz samo poslušalka. Z vprašanji jo spodbujam, da mi pove več o svojem dnevu in v odgovorih iščem majhne drobtinice informacij, ki lahko postanejo osnova za naslednji tekst, ki bi ga bilo fino spisati.
- Vzamem v roke kakšno fejst knjigo in jo vsaj pol ure prebiram. Včasih samo ležerno sledim zgodbi in dovolim, da ta stori svoje – spet drugič s svinčnikom kracam po knjigi in si delam zapiske, ki mi brez izjeme dajejo nove iztočnice za pisanje. Simpl k pasulj!
#3 Prisotnost tukaj in zdaj
Všeč mi je tehnologija. Čisto zares. Ampak jo pa prekovnem vsaj 39x dnevno!
“Kdo ku**c me zdej spet kliče?!”
“Jebote, zakaj skos klikam na ikone svete trojice – Instagram, Gmail, Arso vreme?”
“Po prstih se bom usekala, če samo še enkrat primem to ciglo v roke, preden napišem blog do konca!”
… In tako naprej gredo moje bitke z zasvoljivo tehnologijo.
Ustvarjalnost in domišljija se hranita s prisotnostjo. Ta pa nam polzi iz rok z vsakim dražljajem iz okolice. Kaj zame pomeni “biti prisoten”?
Da se po svetu ne sprehajam kot fijakarski konj, ki brez pogleda levo ali desno sledi vnaprej začrtani poti svojega krotilca. Da sem pristona tukaj in zdaj – v tem telesu, tem času, tem okolju. Brez pogleda nazaj ali naprej. Prisotnost zvabim na plan, ko sem v naravi (oja, a res misliš, da rinem v hribe 3x/teden izključno iz užitka?). Med sprehajanjem in plezanjem po skalovju se miselni tok umiri in teče dalje brez sitnega telefona, ki zahteva mojo pozornost; opozorila pralnega stroja, da je žehta že oprana; kruljenja po želodcu in zrenja v hladilnik; in vseh ostalih preljubih motilcev pozornosti, ki so mi vedno na dohvatu ruke.
Na prisotnost pa se lahko priklopiš tudi precej hitreje in enostavneje – da bi jo odkril/a, ti ni treba 5 ur gonit v hrib ali viseti s štrika na desetih metrih. Kako?
- Stopi iz stanovanja in se zazri v blok. Štej okna in razmišljaj, koliko ljudi živi v katerem stanovanju.
- Zvedavo preučuj oblake in išči dinozavre v njih. Ali pa škrate. Zaradi mene tudi emojije, če hočeš.
- Pocukaj za rokav vsakega pasjega lastnika in ga vprašaj, kako je njegovemu psu ime. Poskušaj si zapomniti čim več imen.
- Zapri oči in se potrudi razločiti vsaj pet različnih vonjev iz okolice. Jih prepoznaš?
- Dotikaj se stvari – ograj mostov, listov na drevesih, skal ob poti. (ljudi rajši ne vključuj v eksperiment dotikanja – saj veš, varnostna razdalja pa ta jajca)
- Izvajaj zelo počasno gibanje (nežno raztezanje, zadrževanje jogijskih asan ali vaje somatike).
- Ne verjemi “stay at home” sranju. Za štirimi stenami se bo tvoja domišljija zadušila kot riba na suhem.
#4 Vdih – izdih – pavza
O tem hudičevem “hustle, baby, hustle” sem pisala že v TEM blog zapisu na Sam greš! Tokrat ti pomembnost pavze, sprostitve, oddiha predstavljam z vidika kreative. Kot družba smo namreč čisto zblazneli v mentaliteti, da moramo ves čas nekaj početi.
Naše glave so kot RAM (delovni spomin). Ko se zafilajo do daske, začnejo štekati, se pregrevajo in od sebe dajejo čudne glasove. Še računalnik se mora ohladiti, preden ga lahko teraš dalje – tvoja glava pa ravno tako!
V kreativnem procesu in da domišljija ne pobezlja, si moraš vzeti pavzo. Včasih je dovolj že ena hitra čik pavza, spet drugič potrebuješ cel teden počitnic in mentalnega odmora od vsega naprezanja možgančkov. Vzemi si toliko pavze in časa za dihanje, kolikor ga potrebuješ. Ni treba, da slediš tej noriji hitrega napredka in tekmuješ z zmogljivostmi umetne inteligence – to dirko bomo namreč vedno izgubili, z njo pa bo še domišljija vsa izčrpana padla dol. Vrhunske kreative se namreč ne da izsiliti, niti je priklopiti na štrom.
Vdih, izdih, pavza, počitek. In misli se začnejo umirjati, odklapljati od dela in se aktivno ukvarjati z nečim drugim – pa najsi bo to pomivanje posode, čohanje psa, zlaganje spodnjih gat ali nabiranje kostanja.
Magija mentalne pavze je, da se vse stvari, s katerimi si se prej aktivno ukvarjal/a, zdaj v nezavednem delu tebe predelujejo in sestavljajo v nove zemljevide. Ko se boš vrnil/a k ustvarjanju, boš na stvar gledal/a čisto drugače. Enak učinek na domišljijo ima krepčilen spanec. V tem vmesnem prostoru, imenovanem pavza, se namreč dogaja celotna kafkova Preobrazba.
Kreativno delo ni delo za tekočim trakom, kamor se postaviš in oddelaš svojih 8 ur. Kakšen dan boš ustvarjal/a zgolj 5 minut, na dober dan pa 11 ur. Vrzi čez ramo čisto vse, kar si bil/a o delu in urnikih naučen/a. Domišljija pozna boljšo pot, kot sistemski 9-5 delovnik.
#5 Vohunjenje in igra skrivalnic
Stalkanje ni nič novega. “Ne delaj se zdaj fine/ga, ker vsi vemo, da stalkaš tudi ti!” Vsi kreativci imamo še en skrivni poklic – smo najbolj premeteni vohuni, kar jih je. Tako namreč podžigamo svojo domišljijo in ji dajemo kost, ki jo lahko gloda.
Če je tvoja domišljija nekam zaspana in lenobna, jo zamoti z vohunjenjem in igrami skrivalnic. Po spletu boš tako ali tako scroll-al/a v vsakem primeru – zatorej to počni vsaj učinkovito!
Strukturirano začni brskati po družbenih omrežjih, delaj print screen-e vsake objave oziroma oglasa, ki pritegne tvojo pozornost; išči neizrečene besede med vrsticami v e-novičkah in sledi namigom, ki te bodo peljali od enega vira informacij do drugega.
Namesto, da bi vsebino zgolj brezbrižno konzumiral/a, jo aktivno analiziraj. Zakaj ti je neka fotka všeč? Kaj je pritegnilo tvojo pozornost v besedilu? Kaj pravijo ljudje v komentarjih? So v članku kakšne fraze, vredne kopiranja? Naredi si zapiske in “kradi kot umetnik” – povsod po malem. Ko boš takole skupaj lepil/a koščke sestavljank, se zna tvoji domišljiji še utrgati (v dobrem smislu, seveda). Brez idej te igre ne boš zaključil/a, verjemi.
#6 Zmešnjava osnutkov
Ne poznam niti enega samega uspešnega kreativca, ki ne bi imel vsaj toliko osnutkov, kot je po enem mesecu prahu pod posteljo. Ne, ne sesam samo enkrat na mesec, a osnutkov imam pa za cel sesalec prahu.
Osnutki, pa najsi bodo še tako zblojeni in pomešani, kot čorbica iz vseh ostankov, ki jih najdeš v hladilniku, so tvoji najboljši prijatelji. Moje pravilo je, da si vsako idejo, četudi gre za eno samo besedo, čudaški stavek ali preblisk, takoj nekam zapišem. Na tej točki se ne obremenjujem še s tem, kaj si besede želijo postati, marveč si jih shranim za turobne dni.
Tudi, ko se lotevam pisanja novega teksta, si najprej naredim osnutke. Dovolim, da se ideje usujejo kot poletna nevihta in mi same pokažejo, kam želijo peljati besedilo, ki ga bom kasneje zloščila do sija.
Zgodilo se mi je že, da sem najboljše ideje v svoje osnutke napisala, ko sem bila tako utrujena, da sem pozabila še kateri mesec v letu je. Kakšen dan, dva kasneje, pa je bil osnutek zlata vreden.
#7 Znanje je protistrup
Kar na kozlanje mi gre, ko koga slišim, da reče, da je s koncem uradne izobrazbe tudi konec učenja. Kaj takega je nemogoče, razen če se isti trenutek ustreliš v koleno. Dobro staro misel, da “več kot znaš, več veljaš” bi si lahko tattoovirala na sredino čela, pa bi jo še vedno premalokrat videla.
Zapomni si, ne moreš prodajati nečesa, česar ne razumeš in ne poznaš. Več kot boš imel/a znanja o določeni tematiki, produktu, storitvi – manj verjetnosti je, da ti bo zmanjkalo idej za pisanje. Obenem pa boš lažje razumel/a svoje kupce, če boš nos pomolil/a še čez sosedovo ograjo – če ne boš poznal/a samo svojih produktov, temveč tudi širša zanimanja ljudi, za katere pišeš.
Znanje lahko delimo na dve kategoriji: specifično, poglobljeno znanje in splošno, površinsko znanje. Joseph Sugarman, eden največjih tekstopiscev vseh časov je dejal, da je naloga piscev, da si ves čas širijo obzorja. Imej nekaj področij, kjer je tvoje znanje zelo specifično in poglobljeno – na tem področju se trudi postati “strokovnjak/inja”. Potem pa zajemaj znanje še čim širše – iz različnih industrij in branž, ne le iz svoje. To ti bo dalo možnosti za ustvarjanje novih metafor in razširilo pestrost pisanja, da se ne boš ponavljal/a kot papagaj. Jaz na primer precej metafor črpam iz aktivnosti, ki so mi ljube (hribolazenje, plezanje, joga) pa iz knjig, narave, pogovorov.
Tudi sarkazem, kateremu si priča v mojih nabrušenih tekstih, je plod znanja. Namen sarkazma je, da te podkuri, nasmeji in da ne zaspiš med prebiranjem. Za cel Triglav znanja o pisanju tekstov pa te čaka v spletnem programu Copywriting za digitalni marketing, ki ga najdeš TUKAJ >>
