Naše obnašanje in čutenje narekujejo hormoni in biološki odzivi v telesu. Radi si namišljamo, da se imamo pod kontrolo. Da vemo, kaj in zakaj počnemo. A brez globljega razumevanja človeškega ustroja, še svojih teles ne razumemo, kaj šele čustev.
Vsak nakup je čustvene narave. Z umom zgolj intelektualno upravičimo svoje dejanje. V resnici pa nikoli ničesar ne kupimo brez čustvenega sprožilca.
Tokratni blog je raziskovalne narave. Osnova je povzeta iz sila privlačne knjige, Simona Sineka, Leaders eat last. V zapisu spoznaš 4 najbolj poznane “hormončke sreče”. Kako s svojimi teksti pritiskati na kemične sprožilce, oziroma kakšne vrste besedil ti lahko pomagajo, da v bralcu sprožiš produkcijo izbranega hormona sreče, pa so bolj eksperimentalne narave. Gre za mojo interpretacijo in razmislek o povezavi med biološkim dogajanjem v telesu ter teksti. Najbolje bo, če si mojih idej ne jemlješ “zdravo za gotovo”, marveč rajši kot osnovo za ustvarjanje, nadaljnje raziskovanje in preizkušanje različnih vrst pisanja.
E.D.S.O. = hormoni sreče
Zgornja oznaka so inicialke štirih hormonov sreče:
Endorfini, dopamin, serotonin in oksitocin.
Prva dva – endorfini in dopamin – veljata za individualna, sebična hormona. Sprožata se neodvisno od skupnosti in dobrobiti soljudi. Po drugi strani pa sta serotonin in oksitocin hormona, povezana s skupnostjo in bližino.
Gledano evolucijsko, smo bitja, nagnjena k lovu, nabiranju, grajenju in dosežkom, ravno zaradi endorfinov in dopamina. Oba hormona poskrbita, da se počutimo dobro, ko najdemo ali zgradimo nekaj, kar potrebujemo ter dosežemo svoje cilje. Ta dva hormona bi lahko poimenovali tudi hormona napredka.
A ljudje smo mnogo več, kot zgolj individuumi, ki se ženemo za preživetjem. Simon Sinek v prej omenjeni knjigi poda slikovito primerjavo ljudi s plazilci (ki jim vladajo reptilni možgani, ki pa jih imamo tudi ljudje). Zgodba gre takole:
Dva lačna krokodila plavata v reki in na obali zagledata plen. Ker nimata nobene želje ali čustvenega povoda za sodelovanje in deljenje, bosta delovala zgolj po principu močnejšega (naravna selekcija). Krokodil, ki je hitrejši in močnejši, bo ujel plen in ga sam tudi pojedel. Njegov “kompanjon” bo odplaval praznega trebuha, iskat nov plen. Ob tem ne bo občutil nobene zamere, užaljenosti ali drugih človeških občutkov, ker tekmec z njim ni delil večerje. Tudi siti krokodil ne bo niti pomislil, da bi hrano delil z bratom, saj teh občutkov ne pozna.
No, za razliko od krokodilov, pa smo ljudje socialne živali. Poleg endorfinov in dopamina nam vladata še dva hormona sreče – serotonin in oksitocin. To sta hormona ljubezni, povezovanja, bližine, smisla.
Brez sodelovanja in povezovanja v skupnosti, ljudje kot vrsta ne bi preživeli. Gledano zgolj fizično, smo namreč dosti šibkejši od večine živali. A ravno zaradi možnosti sodelovanja, skrbi eden za drugega in tovarištva, smo se kot vrsta lahko razvili v družbo, praktično brez naravnih sovražnikov. Serotonin in oksitocin sta odgovorna za vzpostavljanje stikov, prijateljstev in ljubečih odnosov vseh vrst. Skupaj namreč zmoremo dosti več, kot lahko doseže ali ustvari zgolj vsak sam. Oba hormona se sprožita, ko pomagamo drugim ali ko nekdo drug pomaga nam. Trik je ravno v tem, da ta dva hormona enako močno občutita obe vključeni strani (prejemnik in tisti, ki daje).
Serotonin in oksitocin se kažeta v občutkih povezanosti, varnosti, izpopolnjenosti, pripadnosti, zaupanja, tovarištva. Poskrbita tudi za nižjo raven stresa, podpirata sodelovanje in sta odgovorna za to, da smo pripravljeni eden drugemu pomagati.
Verjetno se strinjava, da globoko v sebi vsi stremimo k družbi, prežeti s serotoninom in oksitocinom. Ta dva hormona nas namreč delata “dobre ljudi”.
Moj razmislek o marketinških besedilih se tukaj nadaljuje. Že od nekdaj čutim, da “podli” prijemi ne ustvarjajo bolj zadovoljne in zdrave družbe – kar je, mimogrede, zame dosti bolj pomembno, kot zgolj lasten uspeh. Že ves čas poudarjam, da, če bi se šlo zgolj za denar (povezan je z dopaminom), ne bi počela, kar počnem. Ne bi se niti pol toliko trudila. Ti pa verjetno tudi ne, kajne?
Teksti, ki v ospredje potiskajo tehnike scarcity, urgency in fomo, komunicirajo z reptilnimi možgani in v nas zbujajo strah ter sprožajo valove adrenalina. Odlično opravijo z nalogo zbujanja pozornosti, vendar nas na koncu pustijo oropane smisla in občutka pripadnosti.
Serotonin in oksitocin je s teksti sicer težje zbuditi, pa tudi za takojšnjo prodajo ne bosta poskrbela. Vendar pa bosta gradila dolgoročen stik, pripadnost in lojalnost tvojih bralcev. Sta kot neke vrste “branding”, ki tebe in bralce poveže v “družino”, znotraj katere je naravno, da vsi člani skrbijo eden za drugega – kar se na dolgi rok vsekakor odraža tudi z nakupi.
ENDORFINI
Poznaš tisti občutek, ko odtreniraš res naporen trening in si potem čisto blažen/a? Čeprav veš, da bo naslednji dan musklfiber hud, si fizično v danem trenutku sproščen/a in poln/a zadovoljstva. To so endorfini na delu.
Gledano biološko, naša telesa proizvajajo endorfine, ker se nam sicer ne bi ljubilo premagovati fizičnih naporov. Njihova naloga je, da v procesu fizičnega gibanja zamaskirajo bolečino in jo nadomestijo z užitkom. Zato te nekaj lahko boli in ti paše obenem – kot telovadba, na primer.
Endorfini imajo zgolj en namen – prikrivanje fizične bolečine. So neke vrste naravni “pain killer”. Sprožajo se kot odziv na stres in strah – če bi ta negativna občutja zaznavali v polni meri, bi nas namreč popolnoma onemogočila, ko bi se morali soočiti s težavnimi situacijami.
Obstaja še ena aktivnost, v kateri se sprožajo endorfini. Smeh. Nemogoče je namreč, da bi občutili strah, medtem, ko se smejimo. A smeh je za telo v resnici naporna aktivnost. Naše organe premetava sem ter tja, trebušne mišice pa se krčevito stiskajo. To je trenutek, ko telo začne maskirati fizično bolečino smeha z ugodjem, kar stori s sprožanjem endorfinov.
Razmislek o tekstih
Kako bi lahko z besedili v akcijo spravili endorfine? Ponovno opozarjam – spodnje razmišljanje je moje logično sklepanje, ki pa v znanosti morda ne bi pilo vode. Za svoje domneve nisem iskala potrditev nevroznanstvenih študij.
Znano je, da, ko si nekaj predstavljamo, telo na mentalne slike odreagira identično, kot če bi to zares počeli. Tako se tvorijo nove povezave. Gotovo si že slišal/a za športnike, katerih enakovreden del treninga je vizualizacija vsakega giba, koraka, tekme. Če to znanje prenesemo na razmislek o povezavi med teksti in endorfini, se odpre ena od možnosti, kako sprožiti nastanek tega hormona, brez fizičnega gibanja.
Menim, da bi na nastajanje endorfinov lahko vplivali s slikovitim opisovanjem fizičnih naporov. Ta pristop bi znal ustrezati predvsem tistim, ki se ukvarjate s prodajo osebnega trenerstva, treningov in podobno.
Drugi način za sprožanje endorfinov s pomočjo besedil, pa je smeh. A pri tem se bo treba nekoliko bolj potruditi. Če želiš, da tvoji teksti zares poskrbijo za naval smeha, mora biti besedilo za crknit smešno. Rahel nasmeh namreč ne bo dovolj.
DOPAMIN
Najbolj oboževan hormon. Moderna družba je v resnici ena ogromna odvisnica od dopamina. Ta hormon namreč spada med visoko zasvoljive substance. Ima seveda kar nekaj koristnih nalog, vendar pa je obenem tudi razlog za vse vrste zasvojenosti.
Dopamin se v veliki meri sproža med uživanjem nekaterih snovi (alkohol, nikotin, kokain) ter med aktivnostmi (nakupovanje, kockanje, zbirateljstvo). Za piko na i so družbena omrežja največja dopaminska odvisnost, ki smo ji podlegli vsi. Vsako obvestilo nam pravi “tukaj je nekaj zame!”. Vsak všeček, komentar, mail, sporočilo – je kot mini injekcija dopamina.
Naloga dopamina je, da nas premakne od točke A do točke B. Navdaja nas z ugodjem in občutkom nagrade, ko nam uspe doseči zastavljen cilj. Bližje, kot smo cilju, z več dopamina nas telo nagradi. Popoln recept za uspeh, kajne?
Brez dopamina, ne bi bilo napredka. Poznaš tisti občutek, ko se “končno počutiš, kot da živiš”? To je dopamin na delu. Priznam, tudi jaz sem hudo odvisna od dopaminskih fiksov, obkljukanih nalog, osebnega napredka in še kakšne dopaminske razvade.
Hranjenje je ena od aktivnosti, med katerimi se nam sproža dopamin. Gre namreč za povezavo, ki je poskrbela, da smo v zgodovini sploh želeli iskati hrano. Ko je človek v daljavi zagledal drevo, polno sadja, se je začel prvi dopaminski val. Bližje, kot je bil drevesu, več dopamina se je sprožalo v telesu. In veš, kdaj je bilo v krvnem obtoku tega hormona največ? Ko je bila naloga opravljena – vsi sadeži nabrani, torej.
Dokončevanje naloge, dolgoletni projekti, prenova stanovanja, … vse te aktivnosti so pod vplivom dopamina. Brez njega se nam kratko malo ne bi ljubilo zasledovati tako napornih nalog.
Razmislek o tekstih
Menim, da dozo dopamina lahko sprožiš tako, da v bralcu vzbudiš občutek motivacije (da lahko nekaj doseže); ali ga premamiš z nečim, ob čemer bo zakričal: “Nooroooooo, jaaaaa, hočem to!”.
Motivacija:
Vizija uspešne kariere, dokončanega študija, številk na tekočem računu, premaganega fizičnega napora, zmage na tekmi, … vse to so slike in motivacija, ob katerih se sproži dopamin. Teksti, ki delujejo motivacijsko, se običajno začnejo z/s: “predstavljaj si … “, “kaj bi storil/a, če … “, “ko boš (to in to), boš lahko (to in to) … “.
Norooooo:
Ob čem bi bralec zakričal kaj takega? Ob slikovito opisanem skoku s padalom, ob seksi opisu za žurko, ob ideji nečesa zapeljivega (vse, povezano s seksom & vzburjenostjo, je v domeni dopamina). Lahko bi rekli, da blagovne znamke, ki prodajajo spodnje perilo, ves čas apelirajo na dopamin. Podrobnejšo razlago prepuščam tvoji domišljiji ….
SEROTONIN
Hormon ponosa in leadershipa. Serotonin je najbolj opevan hormon sreče in prvi “nesebični” hormon v tej četverici, kateri je namenjen blog zapis.
Serotonin je odgovoren za občutek ponosa, občutimo ga, ko se zavedamo, da nas drugi spoštujejo in da smo jim všeč. Nič čudnega torej, da ves čas hrepenimo po dozah serotonina. Všečnost namreč pomeni, da smo del skupnosti, da nismo izobčeni. S tem pa je naše preživetje v družbi varnejše. Biti odrinjen na družbeni rob je namreč hudo nevarno – le kdo nam bo kril hrbet, če se kaj zgodi?
Ko smo polni serotonina, se počutimo močne, samozavestne in zdi se nam, da zmoremo doseči karkoli. Ko pa ga “zmanjka”, si na vsak način prizadevamo, da bi od okolice dobili odobravanje, da bomo videni, slišani in sprejeti. Ljudje smo socialna bitja, kar je delno posledica serotonina.
Všečki na družbenih omrežjih so poleg sprožilcev dopamina tudi sprožilci serotonina. Povedo namreč, da pripradamo skupnosti.
Zanimivo pri serotoninu je, da se obenem sproži tako v prejemniku, kot pri tistem, ki obdaruje. Ko nadrejeni pohvali svojo ekipo, bodo vsi udeleženi deležni doze serotonina. Ko otrok diplomira, sta tako otrok kot starš enako polna ponosa in serotonina.
V ekipah in skupnostih, ki seveda funkcionirajo na zdravih temeljih, je serotonin osnova za uspeh celega tima. Nobena nagrada ni več “moja”, v skupnosti vse postanejo “naše”. Ta preskok občutim tudi jaz, kadar se lotim timskega dela in moje ustvarjanje ni več zgolj “moje”, marveč “naše”.
Razmislek o tekstih
Menim, da lahko za sproščanje serotonina v tekstih poskrbiš tako, da v človeku zbudiš ponos, občutek pripadnosti in odobravanja.
Ponos pride s pohvalo za dobro opravljeno delo – pa najsi gre za tako malenkost, kot je pospravljeno stanovanje. Če izpostaviš, da se je oseba s to aktivnostjo pridružila skupnosti “pospravljalcev stanovalcev”, bo serotonin že začel telovaditi po telesu bralca.
Lahko zapišeš tudi direktno: “Tako ponosna sem nate. Čeprav imaš tisoč opravkov, si še vedno vsak teden vzameš čas, da prebereš svež blog zapis. Upam, da si si tudi sama že čestitala, kajti imaš odličen razlog za to!” – tak tekst bo bralca še dodatno spodbudil, da prebere tudi zapise, ki jih še ni. Vedi le, da moraš biti iskren/a, sicer bodo bralci kaj hitro zaznali, da nakladaš. In, da si “cringe as fuck!”
OKSITOCIN
Hormon ljubezni. Res je, oksitocin je “občutek” ljubezni, če ga lahko tako posplošim. Skrbi za čutenja, kot so prijateljstvo, ljubezen in globoka povezanost ter zaupanje.
Oksitocin se nikoli ne sproža zgolj v eni osebi, marveč vedno v dveh hkrati. Enako močno preplavi tistega, ki nekaj lepega naredi za sočloveka; kot v tistem, za kogar je nekdo nekaj lepega storil. Oksitocin je osnova altruizma in vseh oblik nesebične pomoči sočloveku.
A oksitocin ni zgolj ena lepo kičasta zadeva – brez njega ne bi preživeli! Če nas ta hormon ne bi preplavljal, ne bi imeli radi svojih otrok in tudi ne bi skrbeli za zarod; obenem ne bi imeli potrebe po čustvenih vezeh; empatija ne bi obstajala; na nikogar se ne bi mogli zanesti. To bi bil res krut in hladen svet.
Skupnost, polna oksitocina, doseže dosti več, kot posameznik na dopaminu. Delitev odgovornosti, grajenje zaupanja, razkrivanje naših ranljivosti in povezovanje v tesne stike – vse to je v domeni oksitocina.
Simon Sinek v knjigi podaja res lepo misel o oksitocinu: “Giving someone the power to destroy us and trusting they won’t use it”. To je ranljivost, ki si jo lahko privoščimo zgolj v krogu ljudi, ob katerih je na delu oksitocin.
Razmislek o tekstih
Pa smo spet pri skupnosti. Zdaj, ko analiziram svoje pisanje, ugotavljam, da se je oksitocin pretakal med tabo in mano v tistih besedilih (predvsem e-novičkah), kjer sem pokazala svojo ranljivost in ti dala vedeti, da sem v prvi vrsti človek. A to sem lahko storila zgolj zato, ker je celotna skupnost že pokazala, da ste njeni člani neke vrste varna mreža, ki me bo ujela, če vanjo pristanem tudi z bolj osebnimi pripovedmi.
Oksitocina se ne da izsiliti. Je posledica časa, gradnje zaupanja in izkazane medsebojne naklonjenosti. Je celoten smisel skupnosti. Z besedili ga največ nastaja takrat, ko se kot pisec teksta odpreš in deliš svoje nepopolnosti. A tega seveda ne narediš na “prvem zmenku”. Oksitocin namreč pride kot nagrada za povezovanje, nesebično dajanje in trud.
Zaključujem z mislijo: “Your vibe attracts your tribe.”
Hvala, ker si moj “tribe”.
Zakon si!
Če želiš izpiliti svoje znanje pisanja, zgodbarjenja in drugih “mehkih veščin” na spletu, te z veseljem vzamem pod mentorsko okrilje. Mentorske pristope, namenjene brandom, najdeš TUKAJ >>
