Greva se eno hitro igro diagnostike. Se ti kdaj zgodi kdaj od sledečega:

• Želodec se ti obrne ob misli na agresivno prodajo svojih idej
• Popade te nenadzorovana mera besa ob pogledu na reklame, ki poneumljajo
• Nek del kože te začne srbeti, ko prebiraš prodajne tekste na prvo žogo
• Dobiš nemirne noge, ko začneš skupaj lepiti besede, kot so “izjemno, ekskluzivno, neponovljivo”

Diagnoza? Alergija na agresivne marketinške pristope in intoleranca na mentaliteto “preko trupel za zaslužek”. Nisi sam/a. Naj ti zaupam, kaj se mi že mesece in mesece plete po rdečelasi buči … 

Ne vem več, koliko let je od tega, ko sem prvič prste namočila v marketinške vode. Takrat me je bila ena sama radovednost. A moj radar za “prav in narobe” je hitro poskočil, kot živo srebro v termometru. Že takrat sem vedela, da ne bom prižigala centrifuge v pralnici možganov. A moji standardi so se iz leta v leto dvigovali. Globlje, kot sem plavala v vodah marketinga, več smeti sem opazila – kot je vedno več plastike v oceanih. Več uspeha, kot so požele kampanje, ki sem jih pomagala soustvariti, bolj sem se zavedala svojega vpliva in moči, ki jo marketingarji držimo v rokah. Z močjo pride tudi odgovornost. Ne zgolj do sebe, marveč tudi do družbe, do narave, živali in planeta. To vedenje me je posrkalo v labirint, kjer sem kar dolgo tavala brez, da bi vedela, kam grem.

Cikel mojih notranjih monologov se je kotalil od vprašanja do vprašanja: “Kaj lahko storim? Kaj je prav? Kako lahko hkrati poskrbim zase, za skupnost, ostanem zvesta svoji poti in ne povzročam še več škode s pritiski na človeško negotovost in nezaupanje vase? Kaj ta svet zares potrebuje in kakšna je moja vloga pri vsem skupaj?”

Ah, velika, filozofska vprašanja. Misli bi lahko odgnala z zamahom roke, misleč, “naj se s tem ukvarja kdo drug”. Pa jih nisem. En del mene je bil že prepričan, da je čas, da se popolnoma umaknem iz marketinga. Ker sem čutila toliko organskega odpora ob misli na kakršnokoli agresivno prodajo. A k sreči sem času pustila čas in našla boljšo rešitev.