Iz leta v leto sem se težje poistovetila z nazivom “copywriterka”. Zakaj? Ker se v glavah ljudi pogosto zgodi nek instant link med idejo agresivnih marketinških prijemov in tekstopiscem. Frustracija je postala tako velika, da nekaj časa sploh nisem hotela ustvarjati v sferi marketinga. Potem se je končno tudi v Sloveniji začel prijemati termin “zgodbarjenje” oziroma “storyselling”. No, to pa je druga zgodba. To je preplet bolj kreativnega pisanja z mislijo na rast branda in / ali prodaje v ozadju. Zatorej tokrat razmislek o razliki med agresivno prodajo ter zgodbarjenjem. Pa še nekaj o tem, kako se zgodb sploh lotiti.

Greva se eno hitro igro diagnostike. Se ti kdaj zgodi kdaj od sledečega:

• Ker imaš pred očmi samo agresivne prodajne prijeme, rajši sploh ne prodajaš svojih idej.
• Popade te nenadzorovana mera besa ob pogledu na reklame, ki poneumljajo.
• Do onemoglosti zavijaš z očmi, ko prebiraš prodajne tekste na prvo žogo.
• Dobiš nemirne noge, ko začneš skupaj lepiti besede, kot so “izjemno, ekskluzivno, neponovljivo”.
• Če na šihtu od tebe slučajno zahtevajo preveč akcijske tekste, naskrivaj že pišeš odpoved.

Diagnoza? Alergija na agresivne marketinške pristope in intoleranca na mentaliteto “preko trupel za zaslužek”. Nisi sam/a. 

Tam, kjer imaš moč, imaš tudi priložnost in odgovornost

Ko sem začela pred kakšnim desetletjem prste namakati v marketinške vode, me je bila ena sama radovednost. A moj radar za “prav in narobe” je hitro poskočil, kot živo srebro v termometru. Že takrat sem vedela, da ne bom prižigala centrifuge v pralnici možganov. Moji standardi so se iz leta v leto dvigovali – trend se nadaljuje. Globlje, kot sem plavala v vodah marketinga, več smeti sem opazila – kot je vedno več plastike v oceanih. Več uspeha, kot so požele kampanje, ki sem jih pomagala soustvariti, bolj sem se zavedala svojega vpliva in moči, ki jo marketingarji držimo v rokah. Z močjo pride tudi odgovornost. Ne zgolj do sebe, marveč tudi do družbe.

Dejstvo je, da sem močna v marketinškem pripovedovanju zgodb – in ravno zato jih želim uporabljati za pripovedovanje izključno o tistem, v kar verjamem. Lahko učim tiste ljudi in blagovne znamke, za katere si zares želim, da se na trgu krepijo. Mnoge izmed vas, ki se skrivate v ozadju, ker se vam bruha ob misli na prodajo, dejansko potrebujemo. Zakaj? Ker imaš morda ravno ti trajnostne rešitve, kakovostne produkte, znanje in še marsikaj, kar ima lahko na dolgi rok pozitiven vpliv na svet. In take učence si neskončno želim podpreti, učiti in vzeti pod okrilje. A razumeš? Ti, ki imaš enake vrednote kot jaz, ki znaš stati v svoji integriteti, pa potrebuješ znanje – si smisel mojega dela. Zato, hvala ti! In nehaj se skrivati.

Marketingarji, oglaševalci, blagovne znamke, influencerji, pisci, ustvarjalci vsebine, dizajnerji, govorci, podkasterji in vsi drugi, ki na spletu ustvarjamo trende in narekujemo smernice, imamo enormno odgovornost do sočloveka. Pa jo v resnici sploh razumemo?

Odgovornost nas je, da delujemo skladno z lastno etiko. Vsakdo ima seveda svoje moralne kodekse in o tvojih nimam pravice soditi. Le čevlje svoje sodi naj Kopitar. 

Zagotovo imaš vsaj kakšno vizijo, kaj si želiš v svetu spremeniti. Ali kaj si želiš, da bi bilo drugače, kot je. Potem se vprašaj, če tvoje (marketinško) delovanje podpira ali spodkopava tvojo vizijo? Najlažje je zamahniti z roko in si reči, da nimamo možnosti, da nas okoliščine silijo, da počnemo, kar počnemo. A, če zgolj počneš nekaj, za kar v srcu čutiš, da ni prav, ob tem pa ne delaš aktivno še na možnosti, da bo kdaj drugače, si kratko malo zagnal/a puško v koruzo.

Vse naše delovanje je odvisno od tega, kako sebe kot osebo vidimo v svetu – kakšna je naša vloga, moč, poslanstvo, družbena odgovornost.