Vsega, kar me uči terapija, se lahko poslužujem na praktično vsakem koraku ustvarjanja in odnosov. Predvsem pa v pisanju. Če me psihologija človeka in odnosi ne bi tako blazno zanimali, bi verjetno pisala precej “na povrh” in bi težko razbrala, kateri elementi in stavki človeka dejansko premaknejo.
Pri marketinških besedilih se radi pogovarjamo o prepričevanju. Persuasion. Pa sploh obstaja kaj takega, kot koga prepričati v nekaj? Pomoje, ne. Lahko človeka na drugi strani “prisiliš”, da stvari počne po tvoje – a prepričati ga, da si s teboj deli miselnost, ga ne moreš. Tudi v nakup se nikogar ne da prepričati. Lahko pa odženeš dvome, odpihneš pomisleke in si tako omogočiš boljši teren za prodajo. In kako to storiš? S terapevtskimi prijemi.
Osnove pisanja s terapevtskim znanjem v ozadju so sledeče:
- Ne predvidevaj prehitro. Kot v pogovoru nima smisla imeti čepkov v ušesih in samo čakati, da odgovoriš s svojimi predvidevanji, tega nima smisla početi niti v tekstih. Preden karkoli predvidiš, se poglobi v razmislek oziroma v 1-1 situaciji poslušaj vsaj 2x toliko, kot govoriš.
- Sprašuj vprašanja. Ko si v vlogi pisca, to pomeni, da izprašuješ svoje tekste. Da se vprašaš čim več vprašanj, ki bi te jih vprašal bralec. Da drezaš z vprašanji globje in globje. Dokler ne prideš do bistva.
- Ne poskušaj nikogar v nič prepričati. Ne vsiljuj bralcu svoje mentalitete. Razmisli, kaj je za osebo na drugi strani ekrana resnično – v kaj zares verjame in kako lahko to resnico na podlagi vprašanj in z naslavljanjem osvetliš – in če je treba – postaviš pod vprašaj. In če že res hočeš pokazati svojo mentaliteto, to stori z zgledom ali pa z UGCjem.
Tri tehnike, ki se uporabljajo tako v terapiji, kot pri prepričevanju in pogajanju, so zrcaljenje, naslavljanje in izpraševanje.
#1 Zrcaljenje
Ljudje se ves čas zrcalimo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Če si v bližini nekoga, ki si ves čas šari po laseh, boš čez kakšnih 15 minut začel/a početi isto stvar! Ko je nekdo poleg tebe slabe volje, bo to gotovo vplivalo tudi na tvoje počutje. In ko se družiš z ljudmi, ki uporabljajo določene fraze, jih boš kaj kmalu posvojil/a tudi sam/a. Okolje nas namreč oblikuje, pa če si tega želimo ali ne. To imamo v genih, v človeški naravi. Zakaj ne bi torej zrcaljenja uporabil/a še pri pisanju tekstov?
Pri govoru zrcaljenje pomeni, da načrtno ponavljamo besede, ki jih je izrekel sogovornik. Tako namreč oseba na drugi strani razume, da smo jo slišali, obenem pa začne z daljšimi pojasnili že povedanega. To je tebi v prid, saj tako zbereš več informacij. Pri pisanju pa moraš ti zrcaliti samega sebe.
Primer:
- Kremo za sončenje uporabljamo, ker nam zagotavlja UV zaščitno.
- Zrcaljenje: UV zaščito?
- Res je, ta je namreč nujno potrebna, če ne želiš, da sonce poškoduje tvojo kožo.
- Zrcaljenje: Poškoduje kožo?
- Sončni žarki kaj hitro prodrejo čez naravno zaščitno bariero tvoje kože. Ko oplazijo globlje plasti kože, se tam začnejo dogajati spremembe, ki jih na prvi pogled zaznaš kot opečeno kožo.
- Zrcaljenje: Opečeno kožo?
- Da, to je le zunanji pokazatelj stika s soncem. V resnici pa se pod površjem kože dogaja še marsikaj drugega.
- Zrcaljenje: Marsikaj drugega?
- Začnejo se procesi staranja, poškodb celic, spremeni se struktura koža in prihaja do razgradnje kolagena.
- Zrcaljenje: Kolagena?
- Kolagen je elastično tkivo, ki skrbi za prožnost naše kože. Sonce ga poškoduje, zato je koža hitreje videti postarano, izgubi svojo elastičnost in navlaženost.
- …
#2 Naslavljanje
Gre za prijem, ki se ga uporablja v terapevtskem pogovoru in se mu reče “naslavljanje čustev”. Sama ta pristop uporabljam vedno, kadar mi je nelagodno, saj mi pomaga, da se sprostim. Če se recimo pred javnim nastopanjem ne počutim najbolje, je eden od uvodnih stavkov, ki ga izgovorim, nekaj v stilu: “Ker si želim, da od delavnice odnesete čim več, sem seveda tudi malce nervozna. Ne bodite prestrogi z mano in upam, da se bodo živčki kmalu pomirili.”
V pogovoru s človekom je naslavljanje oziroma angleško “labeling” uporabljeno nekoliko drugače. Začne se s frazami, kot so:
- Zdi se, kot …
- Izgleda, kot …
- Videti je, kot …
Izogibaj se vpletanju sebe (torej ne reci – kar slišim, je … ; zdi se mi, da … ) marveč rajši z naslavljanjem postavi v ospredje bralca.
Ko govorimo o naslavljanju v pogajalske namene, razmisli, kaj tvoj bralec tvega že zgolj s tem, da prebira tvoje besedilo; kaj tvega, ko se premakne na naslednji korak; in kaj tvega z nakupom. Potem te stvari naslovi in k temu dodaj še empatijo.
Primer:
- Zdi se, da imaš že tako dela čez glavo, pa si si vseeno vzel/a minuto časa za branje.
- Izgleda, kot da na iščeš rešitev za (xy problem) in da si raziskovanju posvetil/a že precej energije.
#3 Vprašanja
Pri postavljanju vprašanj se vedno zbuja en kup pomislekov. Nekateri pravijo, da je treba postavljati retorična vprašanja; drugi prisegajo na zaprt tip vprašanj (odgovor da ali ne); tretji na odprta vprašanja. Enostavnega odgovora ni, saj je vse odvisno od konteksta.
Lahko pa ti povem, da se v tekstih običajno super obnesejo trije tipi vprašanj:
- Retorična vprašanja: ta poskrbijo, da se bralec čim pogosteje strinja s tabo, kar ustvarja polje zaupanja.
- “Kako” vprašanja: v tekstu na primer zapišeš, “Kako s pomočjo xy rešitve priti do xy rezultata?”
- “Kaj” vprašanja: zapišeš recimo, “Kaj je tisto, kar moraš vedeti o … “
V velikem loku pa se izogibaj vprašanj z uporabo besedice ZAKAJ:
Ta namreč zbuja občutek krivde in boja. Vsi imamo pred očmi starše, ki so tulili na nas, “Zakaj si spet to storil?!”
Če se ti vse skupaj zdi kot prevelik zalogaj in si želiš učinkovito napisanih tekstov, sem ti na voljo za projektno sodelovanje. Če pa želiš svoje znanje poglobiti dolgoročno, te vabim k mentorskemu sodelovanju, kjer iz tedna v teden piliva tvoje tekste.
