Tako radi se pritožujemo, kakšen je ta svet postal. In da vse skupaj ne vodi nikamor. Da preživimo preveč časa prilepljeni na ekrane telefonov. Da se ne znamo več zares pogovarjati. Da družba postaja vedno bolj in bolj puhla. Da je naš fokus tako katastrofalen, da še knjige več ne znamo v miru brati. Pritožujemo se po dolgem in počez. Ob vsem tem pa pozabljamo, da smo za vse te pojave vsaj delno soodgovorni.
Na družbenih omrežjih živimo v svojih balončkih. Sledimo zgolj profilom, ki so nam povšeči. Prebiramo zgolj vsebine ljudi, ki nam godijo. Nikoli ne vidimo cele slike, razen, če se lotimo načrtnega iskanja. Če bi, na primer, en teden posvetil/a iskanju zgolj dotičnih profilov, ki razkrivajo tudi druge plati bivanja na planetu Zemlja, bi se zgrozil/a.
Nihče ni kriv in nihče ni nedolžen. Vsi soustvarjamo to resničnost. A bolj, kot zakopljemo glavo v pesek in v manjšem mehurčku, kot živimo, bolj smo slepi za širino resnice.
Odgovornost marketingarjev
Od nekdaj čutim, da ima moje delovanje nek vpliv, učinek. Čeprav sem majhna kot mravljica in navidez popolnoma nepomemben člen bivanja, pa moja dejanja, moje besede in moje ustvarjanje spreminjajo življenja bralcev – pa četudi gre za mikroskopsko micene spremembe. Zato do svojega dela čutim enormno odgovornost. Danes moramo biti kot potrošniki in uporabniki še toliko bolj izbirčni in razsodni, kar nam običajno ne uspeva najbolje – le kako bi nam lahko, če pa smo iz vseh koncev in krajev bombardirani s tisoč in enim oglasnim sporočilom.
Odgovornost nas, marketingarjev in blagovnih znamk je, da delujemo skladno z lastno etiko. Vsakdo ima seveda svoje moralne kodekse in o tvojih nimam pravice soditi. Le čevlje svoje sodi naj Kopitar.
Že dolgo tega sem se odločila, da se me ne da kupiti. Pa tudi mojega časa in energije ne. K sodelovanju me lahko pripraviš edino in izključno le, če vse v meni prikimava tvojim projektom. Ker ne verjamem, da lahko kakovostno opravljam delo, ki me ne veseli. Ne veseli pa me prav nič, kar ni trajnostno naravnano. Ne zanima me še več navlake, še več hitrih lepotnih rešitev, še več odtujenosti od samih sebe. Ne, dol mi visi za videz, status, titule in egoistične cilje. Vse to sem že zdavnaj zažgala na grmadi.
Zagotovo imaš vsaj kakšno vizijo, kaj si želiš v svetu spremeniti. Ali kaj si želiš, da bi bilo drugače, kot je. Potem se vprašaj, če tvoje (marketinško) delovanje podpira ali spodkopava tvojo vizijo? Najlažje je zamahniti z roko in si reči, da bomo enkrat v prihodnosti bolj etični, boljši ljudje. In se slepiti z izgovori, da nimamo možnosti, da nas okoliščine silijo, da počnemo, kar počnemo. A, če zgolj počneš nekaj, za kar v srcu čutiš, da ni prav, ob tem pa ne delaš aktivno še na možnosti, da bo kdaj drugače, si kratko malo zagnal/a puško v koruzo.
Vse naše delovanje je odvisno od tega, kako sebe kot osebo vidimo v svetu – kakšna je naša vloga, moč, poslanstvo, družbena odgovornost.
Majhen človek še nikoli ni imel toliko vpliva, kot ga ima danes. Družbena omrežja, ki so vedno le dotik prsta stran, so prostor, kjer vsi nekaj prodajamo, pa naj to počnemo vede ali nevede. Oglaševalci že od nekdaj narekujemo trende, zato nikar ne misli, da tvoje spletno udejstvovanje nima nobenega vpliva. Raje dvakrat pomisli, kakšen svet si želiš soustvarjati in v kateri rog tuliti. Če pa pri idejah, kako zapisati zgodbo, s katero boš štrelel/a iz povprečja, pa vseeno ostal/a zvest/a svojim vrednotam potrebuješ usmeritve, sem ti na voljo za pomoč pri pisanju. Več izveš TUKAJ >>
Trajnostne zgodbe
Najlažje je slediti toku, se predajati trendom in skrivati za množico. Veliko težje je stati v prvih bojnih linijah in ne popustiti tudi, ko se zdi, pritisk postaja nevzdržen. A, če se kaj v življenju obrestuje, je to vztrajnost. In zvestoba lastni resnici. Slej kot prej ljudje začutijo, da si “real deal”, ne samo še ena muha enodnevnica.
Ne verjamem v hitro spreminjajoče se trende. Seveda jih spremljam. In nekatere tudi vpeljujem v svoj spletni nastop – saj nisem zagrenjena starka, ki si ne bi dovolila nobene spremembe. A trendi so zame zgolj orodja, ne pa zgodba sama. Moja osnovna zgodba, namen, vizija – ostajajo nespremenjeni.
Prepričana sem, da nas zgolj trajnostno naravnane zgodbe globoko navdihujejo in peljejo proti lepši prihodnosti. Ob tem pa sem tudi zagrizena esencialistka. Kaj to pomeni? Podobno kot pri minimalizmu, esencializem poskuša zmanjšati vse nepotrebne stvari v življenju – od fizičnih stvari, do družbenega udejstvovanja, projektov, idej. Nova šminka se mi lahko zdi še tako mikavna, a ko se umirim in pogledam pod površje, zlahka ugotovim, da je niti slučajno ne potrebujem. Pa da je tudi prodajati ne želim. Ker na dolgi rok ne bo osrečila niti mene, niti kupca.
Instantno zavrnem vse projekte, kjer si naročniki želijo, da bi bile stvari narejene včeraj. Tovrstna mentaliteta mi namreč govori, da oseba na drugi strani ni pripravljena graditi trajnostne zgodbe. In netrajnostnih projektov je v tem svetu že dovolj. Nikomur niso v inspiracijo, ampak celotno družbo delajo zgolj še bolj anksiozno.
Na koncu dne ležeš v posteljo z zadovoljstvom ob dobro opravljenem delu in mislijo na veselje, ki ga je tvoje delo prineslo ljudem. Ne greš spat s 6-mestnimi številkami. Ja, saj vem – vsi smo vsaj malo materialisti. In s tem ni nič narobe. Tudi jaz imam rada lepe stvari. In sem za svoje delo dobro plačana. A to še ne pomeni, da bom izbrala dobro plačan projekt zgolj zaradi številk. Ker ga ne bom.
V svetu si želim videti več trajnostnih zgodb. Več resnice. Več pristnosti in zdrave pameti. Manj instant potešitev. In več zavednih marketingarjev. Če hočeš tudi ti povedati svojo zgodbo trajnostno, te z veseljem sprejmem pod mentorsko okrilje, ki ga najdeš TUKAJ >>
