Overload vsebine. To je tema, ki jo aktivno meljem v mlinčku konstantnega premišljevanja – kot večkrat dnevno vrtim ročko kavnega mlinčka. Le da iz slednjega vsakič znova zadiši po okusih z vseh koncev sveta. Po žvečenju vedno enega in istega suhega zrnja vprašanj o poplavi vsebin, pa me boli glava.
Ljudje smo včasih brihtni, spet drugič pa čisto tumasti. Po eni strani zmoremo kritično pogledati na svet in splet, na trende in dogajanje – po drugi pa slepo sprejmemo vse, kar nam je dano in predstavljeno kot “the thing”. Kot normo smo na primer sprejeli plehke vsebine na eni strani in začeli za samoumevne jemati kakovostne vsebine na drugi strani. Kot, da ni nič takega, da jih vrednotimo enako. Potem se pa, ko se znajdemo v vlogi ustvarjalca ali blagovne znamke sprašujemo, zakaj ne izstopamo iz te poplave in iščemo igle v senu informacij in napotkov, kako uspeti na spletu.
Učim? Res je. Postavljam trende? Mogoče. Razmišljam? Absolutno.
Tole je moje eksperimentalno razmišljanje o možnih resničnostih obstoja kreatorjev vsebine na spletu – vse od blagovnih znamk, do samotarskih piscev.
Notranji prepir, ki bi se, brez umirjanja te nevihte razmišljanja, kaj hitro spreobrnil v frustracijo, gre nekako takole:
“Vsebine na spletu je preveč. Zreducirati se je ne da, ker ljudje pač ustvarjajo. A kako ločiti seme od plevela?”
“Nasičenost postaja podobna mravljišču, kjer vidiš, kaj se dogaja, šele, ko te mravlja že v nos ugrizne. V kakšne barve in preobleke torej naličiti tiste vsebine, ki so res hude in za katere bi bilo fino, da se jih opazi prej?”
“Je, kar učim res-res? Da te kakovostna vsebina potisne v ospredje? Ali je to le polovica resnice? Kako naj vodim svoje naročnike in jih ne zavajam s polovičarskimi mnenji, če se še sama lovim na gimnastični gredi vsebine, ki z vsakim korakom grozi, da te bo spodnesla?”
“Kakšna je moja odgovornost? Pa odgovornost brandov? In posameznih ustvarjalcev? Če smo mi tisti, ki ljudi hranimo z vsebino – jim bomo res dovolili, da se vsak dan bašejo z junkom in hitro pripravljenimi obroki? Ali se bomo začeli obnašati bolj trajnostno?”
“Na drugi strani pa – ali ljudje res hočejo samo kruha in iger? So res tako slepi, da ne vidijo, kam vse to pelje? Ali so zgolj preutrujeni in prezasedeni, da bi zmogli še kritično vrednotiti, kar jim pleše pred očmi iz dneva v dan?”
Tako se moje misli rolajo na repeat, dokler ne ugasnem zvočnika in grem počet kaj drugega. A k sreči vse to tuhtanje ne gre v nič – počasi se sestavljajo teksti v cel komad, zblojene melodije v spevno celoto in še ne poznani pojmi dobivajo ime. Po več mesecih telovadbe možgančkov, se mi je posvetilo in zasvetilo – verjetno še ne v polnem siju, a dovolj, da si drznem podati usmeritve in predati svoje razmišljanje tebi. And it went like …
#1 Zakon najmočnejšega najbolj prilagodljivega
Če bi iz trte izvita teorija, da preživi najmočnejši, zares držala, bi bila naša družba vse kaj drugačna, kot je danes. Ljudje smo družbena bitja in kot taki znamo zaščititi šibkejše – ko to želimo, seveda. Tudi na spletu se je pokazalo, da zgolj moč, vplivnost, število sledilcev – niso nobeno merilo za uspeh. Najbolje gre tistim brandom, ki se znajo hitro in učinkovito prilagoditi – trendom, kulturnemu dogajanju in predvsem svojim bralcem. To seveda ne pomeni, da imaš v svoji garderobi kostume vseh možnih likov in se danes delaš nedolžno jagnje, jutri pa kot volk požreš včerajšnjo podobo. Ne. prilagodljivost v kontekstu snovanja vsebine pomeni, da si dostopen, človeški, odprt in poslušaš, kar ti skupnost sporoča – nato pa se temu po potrebi prilagodiš.
#2 Zaupamo brandom ljudem
Blagovne znamke kot take vedno dojemamo kot prodajalce idej, stvari, storitev. In prodajalcem že v osnovi ne zaupamo. Nihče namreč ne mara, da se mu karkoli prodaja – sploh direktno. Sovražimo, ko nam ljudje solijo pamet.
Po drugi strani pa za svoje best frende sprejmemo tiste brande, ki privzemajo karakteristike človeškosti. Brande, ki v naših življenjih igrajo vloge svetovalcev, učiteljev ali nas navdihujejo. Predvsem pa za svoje sprejmemo brande, za katerimi stojijo ljudje, ki jim zaupamo in s katerimi spletemo pristne odnose. Če se še vedno skrivaš za imenom svoje blagovne znamke, namesto, da bi pokukal/a izza line brezosebnih podob, potem veš, kaj ti je storiti.
Vabljen/a tudi, da se pridružiš TRENINGOM PISANJA, ki jih najdeš TUKAJ >>
#3 Iščemo lepoto iskrenost
Seveda, radi imamo vse lepe stvari. A lepoti kot taki ne zaupamo – še hujše, z njo se pogosto ne poistovetimo. Vrli dizajnerji ti bodo na primer povedali, da estetska skladnost še zdaleč ni recept za všečnost in zaupanje. Lepota brez nečesa večjega, je prazna, brezosebna, nedostopna. Če torej svoje spletno udejstvovanje še vedno podrejaš zgolj ličnosti, boš kmalu v hudi godlji.
Instagram profilov, ki so spolirani do amena, je malo morje. Že res, da zadostijo našim hrepenenjem po lepoti, a zgolj zaradi fancy fotk ne bomo ničesar kupili. Kar nas vedno znova premakne je iskrenost. Ta pa je težja, kot bi si človek mislil. Dokler namreč nisi iskren/a do sebe, tudi v preobleki svojega branda ne moreš biti.
#4 Dobra vsebina je razvrednotena plačljiva
Kakovost pred kvantiteto. Pristnost pred trendi. In predvsem moder razmislek o tem, kako se obnašaš tako kot brand, kot uporabnik. O tem, da res dobra vsebina ne more v nedogled ostajati brezplačna, sem pisala že velikokrat. Če jo namreč postavimo ob bok vsem naključno spackanim zapisom, jo povsem razvrednotimo. Obenem je že skrajni čas, da tisti, ki smo več kot zgolj amaterski ustvarjalci (česarkoli!) dojamemo, da se ne moremo obnašati kot začetniki.
Dobra vsebina je bila vedno plačljiva. Časopis. Knjige. Netflix. Kino. Apple music. Spotify. MasterClass. Premium dostopi. In še bi jih lahko naštevala. Skupno vsem tem platformam in ustvarjalcem je, da računajo za tisto vsebino, ki je dovršena, hkrati pa ponujajo celostno izkušnjo, doživetje. Zasledila sem celo, da bo Instagram uvedel Fan club, kjer bomo ustvarjalci lahko za del ekskluzivne vsebine uporabnikom v zameno za plačilo, omogočili dostop do fan club-a. Ta novica se mi zdi logičen naslednji korak in vsaj delna rešitev iz poplave vse mogoče vsebine.
Eksperimentirala sem tudi že s sistemom naročnin. Nekaj časa sem ponujala mesečno naročnino za dostop do svojih blog zapisov – ki se je super obnesla! Le meni je vse skupaj vzelo preveč časa, zato sem ta princip dela kasneje ukinila.
Vsaka blagovna znamka bo morala sama doumeti, kakšno naj bo razmerje brezplačne in plačljive vsebine in v kakšnem formatu sploh ponuditi premium dostope. Meni je rešitev padla “z neba” med brainstormanjem s prijateljema, s katerima smo razmišljali, kako lahko počnem tisto, kar najrašji počnem in kar mi gre najboljše od rok – pišem, itak – brez, da bi morala ves čas lansirati neke nove produkte.
In itak ne morem držati jezika za zobmi. S prenovljeno spletko (še letos :)) stopam tudi v nov format delovanja. Izdajala bom svoj mesečni spletni cajtng (beri: časopis), ki bo združeval tako copywriting znanje, kot osebne zapise, intervjuje s kreativci, primere dobrih praks zgodbarjenja in še in še. Aha, pa mesečna naročnina bo glih za ene dva kafetka ;).
#5 Vse zmoremo sami v skupnosti
Individualisti smo – ni kaj. Z mano na čelu. S tem v osnovi ni nič narobe, dokler razumemo, da smo kot taki še vedno del skupnosti. Problem nastane pri dojemanju blagovnih znamk kot individualnih akterjev na trgu. Če se vsak brand drži striktno zase in “goni svojo špuro”, potem vsi tečemo počasneje, kot bi šprintali, če bi se povezovali v skupnosti.
Kadar poskušamo sami nastopati na trgu, brez povezovanja, smo kot en vojak, ki se na drugi strani bori s celim odredom. Nehvaležna naloga, kajne? Kako se torej povezovati z drugimi snovalci vsebine, kreativci in blagovnimi znamkami? Kako soustvarjati in bralcem ponuditi vsebino, ki presega nas same? Tako, da najdeš ljudi / brande, ki govorijo isti jezik kot ti (imajo podobne vrednote in ciljno publiko) in skupaj z njimi ustvariš kampanjo / članke / … Več idej ti natrosim v kakšnem drugem zapisu.
#6 Konkurenco moram povoziti povabiti na čaj
Idealna količina konkurence je točno 0. Say whaaat? Ne, to ne pomeni, da mora znotraj iste branže obstajati le en ponudnik storitev / izdelkov. Poglej z druge perspektive – je tvoja konkurenca sploh še videna, kot konkurenca, ko razumeš, da ti ni treba z nikomer tekmovati? Da se ti ni treba boriti za naklonjenost ljudi? Da je največ, kar lahko storiš, da izstopaš iz poplave vsebin in hkrati privabiš prave bralce, to, da razviješ svoj avtentičen glas pripovedovanja in slediš svojim načrtom, namesto, da tekmuješ s konkurenco? Če to vedenje o konkurenci (ki to v resnici sploh ni) povežeš z zgornjo točko sodelovanja, ti postane jasno, da lahko svojo bojno opremo enkrat za vselej odložiš in namesto, da se bojuješ, začneš ustvarjati. Morda celo v sodelovanju s tistimi, za katere si prej menil, da so ti trn v peti.
V vsej poplavi vsebine se spomni, da bodo dobre zgodbe vedno preživele. Če te zanima, kako jih pisati v okolju družbenih omrežij, pa te vabim, da se pridružiš TRENINGOM PISANJA, ki jih najdeš TUKAJ >>
