A dvom ni vedno tako fleten. Včasih je prav zagovedeno zoprn. O kateri vrsti dvoma govorim? O dvomu vase. Nihče ni rojen s serijsko samozavestjo – no, še dobro. Dvom v lastne sposobnosti, odločitve in ideje je do neke mere vsekakor zaželen, saj nas potisne čez linijo najmanjšega odpora. A, če ga čutimo ob vsem, kar ustvarjamo, mu dajemo preveliko prostora na krožniku.
Verjel/a ali ne, tudi jaz dvomim vase in v svoje odločitve. Pogosto. Že res, da je v meni en tak borben ogenj, ki se ne ukloni, pa najsi bo dvom še tako velik. A vseeno gospod Dvom pogosto zategne ročno in potem se matram kot vprežna mula, da se premikam meter in po meter naprej. Včasih me kdo vpraša – od kod ti toliko poguma? Kako ti vse to uspe? Jaz pa se smo hehljam, ker vem, da vidijo samo eno sliko – ne vidijo pa tega, kako skupaj s svojim dvomom in tesnobo hodim po svetu dan za dnem. Pač pride v paketu.
Ko se odločiš za menjavo službe; za nov brand; za rebranding; za novo kampanjo; za (vstavi poljubno življenjsko spremembo) se na vratih pojavi tudi dvom. Ni druge, on je skrivni ljubimec ideje. Kar uigran par, ki (klasika!) vsak vleče v svojo smer.
Res je, pogrneš lahko na celi črti. Lahko imaš noro hudo poslovno idejo, pa je trg ne bo sprejel več let zapored. Lahko pa se čisto za hec lotiš eksperimentiranja, ljudem pa se kar utrga in pokupijo vse v prvem trenutku. Tako to gre. Ni pravila, so samo izjeme. Zatorej – samozavest v roke in če čutiš, da te tvoja ideja kliče tako močno, da je ne moreš ignorirati, naženi dvom klečat na koruzo in se loti dela! Če pri tem potrebuješ usmeritve, podporo ali mentorsko oko, sem ti na voljo za “Prvo pomoč”, ki jo najdeš TUKAJ >>
Dvom, marketing in zgodbe
Zakaj me marketing ne mika več tako zelo? Iz več razlogov, a najglasnejši bi lahko bil refren enega južnega komada: “Taktike, taktike, nema tu romantike.” Ahh, jaz pa sem še kako romantična dušica, čeprav znam stati trdno na tleh.
Zato zgodbe. Ker so preplet resnice, čustev, ustvarjalnosti in seveda tudi kakšne taktike. Imajo več kot zgolj prodajni namen in enakovredno služijo vsem vpletenim – piscu, bralcu in kapo di bandi. Še vedno me včasih kljuva dvom, kako boš sprejel/a nove programe kreativnega pisanja in storysellinga, a na koncu dne mi je jasno tole – “Raje pogrnem v iskanju resnice, kot pa na obroke umiram ob nečem, čemur nisem več predana z vsem srcem.”
Mhm, enakega principa se držim na vseh frontah življenja. In res je, včasih me ta miselnost drago stane. Pa misliš, da se prav dolgo sekiram? Niti ne. Živim po principu, da je bolje imeti kožo polno brazgotin in srce, polno spominov, kot pa perfektno kožo in ostareti brez divjih zgodb življenja.
Brez dvoma – hvala, ker si. Več zgodb najdeš v mesečnem cajtngu za kreativce, z imenom TEKSTOČIPS, ki ga odkriješ TUKAJ >>
