Te je kdaj matral firbec, kako je nek predmet narejen in kako deluje? Saj veš, “boys and their toys” – večina moških je vsaj enkrat v življenju do prafaktorjev razkopala kakšno mašino, napravo, avto ali vsaj bicikel. Moj foter je na primer vlekel kablovje (štromarijo) gor in dol po bajti. Kolega je imel v spalnici vedno kakšen kos avtomobila. Kaj pa me, “princeske”? Ne crknit od smeha, ampak jaz sem kot otrok vsem barbikam potrgala roke in noge ter jih ostrigla na ježka, ker me je pač zanimalo, kako so zložene skupaj. Jah, potem pa nič čudnega, da so me klicali “gavner” in da se me primerjava s kakšno nežno metuljčico ali princesko nikoli ni prijela.
Še danes me zanima, kakšno je jedro vsega, kar me obdaja. A namesto, da bi uničila vsak predmet, ki mi pride pod roke, sem se lotila razstavljanja kreativnih zamislic, besed, družbenih konceptov in življenjskih vprašanj. Namesto z rokami, sloj po sloj slačim vprašanja v miselnih procesih in kvihtam z možgančki.
Veliko potrpežljivosti je bilo treba, da nisem do konca skravžlala živčkov vsem, ki so me kadarkoli hoteli česarkoli naučiti – od staršev, prfoksov, trenerjev in razno raznih učiteljev. Mama je vsak teden poklapano čepela na govorilnih urah in sočustvovala z učitelji, ki me niso znali “obvladovati” – ker se jim pač ni dalo ukvarjati z nabrito mulo. Neumorno sem namreč preizkušala njihovo mirno kri z vprašanjem “zakaj”. Zakaj, zakaj, zakaj? Odnehala nisem, dokler nisem bila zadovoljna z odgovorom oziroma dokler se vsi koščki sestavljanke niso zložili v sliko, ker ni bilo več odprtih vprašanj.
Še vedno sem ista. Ne zadovoljim se z odgovorom na prvo žogo. A danes z vprašanji sive lase povzročam predvsem naročnikom, ki jim ne dovolim, da pri vprašanjih o njihovih blagovnih znamkah ostajajo na površju. Za povrh pa še sebi ukradem kakšno uro spanja, ker se filozofski miselni procesi nočejo pa nočejo izklopiti.
Delo(vanje) je eden tistih konceptov, ki mi ni dal miru. Nikoli nisem mogla zares sprejeti, da delamo zgolj zato, da služimo denar. In da, če nam je sreča dana, v svojem delu celo uživamo. Taka miselnost se mi je zdela nič manj kot za lase privlečena.
Preden greš v luft, naj ti povem, da se zavedam, da nimamo vsi ljudje širom sveta enakih možnosti. In da mi je kristalno jasno, da je to, da lahko zdajle filozofiram o delu, privilegij. To pa še ne pomeni, da je moja teza kaj manj utemeljena.
Delo je tvoj doprinos družbi. Poklic je tvoja poklicanost. Od dela živimo, ker z njim tako ali drugače skrbimo za skupnost. Brez smetarjev, bi imeli hud problem, saj bi nas preplavljali ščurki. Njihov trud je enako pomemben, kot besede pisatelja. Zakaj pa si je eden izbral, da služi čistoči, drugi pa človeški domišljiji, je enako vprašanje, kot zakaj ti gradiš točno izbrano blagovno znamko. Zakaj? Ker imaš tam največ talentov, moči in priložnosti za razvoj.
Ko na delo enkrat gledaš kot na svojo odgovornost do družbe, se vse spremeni. Meni je ta “klik” obrnil kariero na glavo. Razumeti sem začela nemir, ki pride ob zavedanju, da moram nekaj napisati. Ne pišem toliko zaradi tega, ker sem v poučevanju in zlaganju besed našla svoj vir dohodka in svobode, kolikor zato, ker se zavedam, da je to moj klic in moja odgovornost do okolice. Do tebe kot bralca in do mene kot ustvarjalke.
Če tudi ti v sebi nosiš vedenje, da so besede tiste, s katerimi doprinašaš družbi – pa najsi gre za besede tvoje blagovne znamke ali pa za bolj osebne zapise, ti bo pri bolj prefinjenem izražanju v veliko pomoč spletni tečaj Copywriting za digitalni marketing. Pred leti je nastal, ker si je ta ideja tako silovito želela zadihati, da nisem imela druge izbire, kot da vse spustim iz rok in jo uresničim. Običajen odgovor družbe nanj? “Hvala!”. Tečaj najdeš TUKAJ >>
